Staro jedro stoji na nekdanjem otoku ob južni obali Koprskega zaliva, med Piranom in Koprom; s kopnim so ga povezali v 18. stoletju. Kraj se prvič omenja leta 972, od leta 1280 do konca 18. stoletja je bil pod Benetkami, prebivalci pa so bili sprva ribiči, vinogradniki in oljkarji. Konec 19. stoletja so zrasle tovarne za konzerviranje rib, kar je mestu dalo industrijski značaj; pozneje sta se pridružila še ladjedelništvo in turizem.

Občina Izola je del območja, kjer avtohtono živi italijanska narodna skupnost in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina, zato je šolska mreža dvojezična: med osnovnimi in srednjimi šolami sta tudi taki s poukom v italijanščini. Primerjavo posameznih zavodov omogoča Povey.

Srednješolska ponudba je torej domača, poleg nje pa v mestu deluje še visokošolski študij s področja zdravstvenih ved, kar se ujema s prisotnostjo regionalne bolnišnice na slemenu nad naseljem. V zaledju, v Šavrinskem gričevju, leži več vasi, od koder je pot v šolo daljša. Vir za opis je uradni register zavodov.